Italijanski raj brez cest, signala in (skoraj) brez turistov

Na otoku Palmarola ni mesta in ni cest. Ni niti elektrike niti signala, ni pristanišča za trajekte. Večino dni lahko na otok pridete z majhnim čolnom z otoka Ponza čez Tirensko morje.

Palmarola leži zahodno od Rima, dovolj blizu, da je otok mogoče obiskati v okviru enodnevnega izleta, a vseeno dovolj daleč, da se promet in gneča italijanske prestolnice zdita kot nek oddaljen, popolnoma drug svet. Medtem ko znamenitosti Rima privabljajo milijone obiskovalcev, Palmarola izostane iz potovalnih načrtov. Mnogi turisti zanjo še niso slišali, mnogi Rimljani je nikoli ne obiščejo.

Otok se dviga iz morja v obliki vulkanskih pečin, ki jih prekinjajo jame in ozki zalivi. Na otoku je ena sama plaža, mreža pešpoti, ki vodijo v notranjost, in le malo znakov sodobnosti. Ker otok nima stalnih prebivalcev, turizmu tam diktirajo predvsem vreme, geologija in letni časi.

Da bi prišli na otok iz Rima, morate naprej do pristanišča Anzio, nato pa s trajektom do Ponze. Tam poiščete lokalnega ribiča ali organizatorja izletov ter se dogovorite za prevoz v obe smeri. Na otoku je restavracija O’Francese, kjer strežejo sveže ribe, na voljo pa imajo tudi nekaj sob. Rezervirati jih je treba več mesecev vnaprej, cena na noč pa je od 150 evrov naprej.

Otok vsako leto obišče 44-letna Maria Andreini iz Treviža s svojim možem Mariom in 15-letnim sinom Patriziem. "Toliko stvari in obenem tako malo je za početi. Svoje dneve preživimo tako, da se potapljamo in sončimo. Zvečer ležimo na plaži in opazujemo zvezde, okoli hodimo z baklami. Ob zori nas lastniki prebudijo, da gremo na pohod na najvišji vrh otoka in opazujemo sončni vzhod. Prečudovito je," opiše Maria.

"Za večerjo jemo svežo ribo, ki je bila ravno ulovljena. Cel teden se počutimo, kot da smo Kremenčkovi na počitnicah," še pravi Italijanka, ki je prepričana, da se nobena destinacija na svetu po lepoti ne primerja s Palmarolo.

Pohodniške poti vodijo do ruševin srednjeveškega samostana in do ostankov prazgodovinske naselbine – Maria svetuje, da spakirate tudi pohodniške čevlje. Obalno območje otoka je medtem najbolje raziskati z gumijastim čolnom. Edine živali, ki jih lahko vidijo obiskovalci na kopnem, pa so divje koze, ki se skrivajo med nizkimi palmami, po katerih je otok dobil ime.

Svetnik, ki pazi na mornarje

Otok je danes v zasebni lasti, razdeljen na številne parcele, ki so v lasti družin, živečih na Ponzi. Vse to se je zgodilo v 18. stoletju, ko so neapeljske družine, ki so jih poslali kolonizirati Ponzo, dovolile dovoljenje, da si med seboj razdelijo Palmarolo.

Na pečinah so bile majhne jame preurejen v preprosta zasebna bivališča – nekatera so pobarvana v belo in modro barvo. Ribiči so jih uporabljali kot zatočišča med nevihtami, mnogi lastniki pa jih še vedno oskrbujejo z zalogami za primer, da bi vreme preprečilo vrnitev na Ponzo.

Na vrhu morske pečine pa stoji majhna bela kapelica, posvečena svetemu Silveriju. Silverij je bil papež iz šestega stoletja, ki so ga izgnali na Palmarolo – tam naj bi tudi umrl.

Ribiči vsako leto junija odplujejo s Ponze na Palmarolo in obeležujejo praznik sv. Silverija. S sabo prinesejo cvetje za kapelico, mnogi pa tudi molijo ob oltarju.

"Gre za sveti ritual. Sv. Silveriju molimo vsak dan – mnogi moški s Ponze smo poimenovani po svetniku, ki je naš zavetnik. Verjamemo, da njegov duh še vedno prebiva v vodah Palmarole," je dejal lokalni zgodovinar Silverio Capone.

Lokalne legende pripovedujejo o mornarjih, ki so se znašli sredi nevihte in se ob tem obrnili k svetniku Silveriju. "Pojav svetnika, ki se je dvignil iz vode, jih je rešil – mornarje je varno popeljal na Palmarolo, kjer so preživeli več tednov v zavetju jame," legendo magičnega, odmaknjenega otoka opiše Capone.